Bambooland

Včasih sem v nekaj popolnoma prepričana. Včasih ne vem. Včasih izbiram. Včasih vem.

Koliko dejavnikov lahko vpliva na človeka, da si premisli glede določene stvari? Kaj nam tako zelo omaje naše lastno prepričanje? Lastna nejevera ali boljši argumenti? V katero smer se obrniti, če smo v dvomih? In kje najdemo pravi odgovor? Je pravi tisti, ki nam ga narekuje naše srce, ali je to tisti, ki je v naših glavah, bolj razumski, bolj dorečen?

Nek nedoločljiv trenutek se dogaja. In iščem rešitev.

Vir

Kamor si namenjen, ni stez, ni poti, samo tvoji vzgibi. Sledil si znamenjem in nazadnje prispel. Sedaj moraš tvegati skok v neznano, kajti sam moraš spoznati,  kdo se moti, kdo ima prav, kdo si. ”

(Sergio Bambaren)

Vir

Gregorjevo je že davno mimo, ampak parčkanju pa kar ni ne konca, ne kraja. Saj ne, da bi imela kaj proti temu, vendar smo imeli, kako bi temu rekli, prejšnji teden neko misijo nemogoče, ki se je na koncu prav res izkazalo, da je bila misija. Ne na Mars, ampak na neke sile in strele, ki bi naj spravile dva skupaj. Že od starta se mi je zdelo, sprva smešno, nato sem z majhno verjetnostjo mislila, da se bo res kaj vnelo, potem sem bila pa prepričana, da iz te moke pač ne bo kruha.

Saj lahko človek pokaže veliko dobre volje in entuziazma do določene stvari, vendar, če nekaj ne gre, pač ne gre. Sploh pa pri ljubezni. Ker nanjo ne moreš vplivati. Ker pride. Pride po nekih nedoločljivih tirnicah. In zgodi se. Ali pa tudi ne.

Veste, da je bil tisti trenutek tako zelo neugoden?

In iskre ni bilo.

Vir

Ker mi kronično pomanjkanje spanca že počasi para živce, bi vas vprašala kako pa kaj vi spite? Ste naslednji dan dovolj spočiti za nove zmage ali se prebudite kot “prežvečeni čigumiji”? Koliko spanca je dovolj? 7,8,9 ur?

Vir

Ugotovil sem, da v življenju ni tako pomembno, kje smo, ampak kam smo namenjeni. Da bi pripluli do nebeškega pristana, moramo pluti, včasih z vetrom, včasih proti njemu - toda pluti moramo - ne smemo se ustaviti na naplavini ali se zasidrati pred ciljem.”

(Oliver Wendell Holmes)

Vir

Resno razmišljam o tem, da bi k mojim kategorijam dodala še kak Mikser, ki bi zmiksal moja občutja, misli in tegobe. Torej, naj dodam to kategorijo ali ne?

Oglašam se po slabem tednu. Ste me kaj pogrešali? Vsaj mičkeno? Pretekli teden je bil kar pester, na trenutke dolgočasen, moreč in jokav, a še vseeno tako dober, da bi mu prisolila pozitivno oceno. Dali smo čez, koliko že, 1, 2, 3, 4, ja 4 rojstne dneve, od katerega je bil eden tako zelo naporen, sploh naslednje jutro, saj je bila noč katastrofično prekratka, ker je trajala le dve uri. In zjutraj sem kljub hudo zelo veliki utrujenosti potrebovala “le” 7 ur, da sem prišla k sebi. No tudi učila sem se, vendar me je sonce prav zmamilo ven, da sem na domači klopci uživala s sladoledom v roki. Na blog srečanje nikor nisva mogli priti, zato bi se ob tej priliki v mojem in sestrinem imenu opravičili za najin izostanek, vendar so že morale sile težiti k temu, da nisva mogli priti. Pa drugič kajne? In ste se imeli lepo? Naslednji teden imamo fešto. In dežurni fotograf bom. In “dolžna” sem ples parim “mladičem”(katerih starost se giblje od 12 pa do 55 let) in srčno upam, da me ne bodo vrteli kot presto. Saj veste hitro je hitro prehitro in kakšnega zvina si pa res ne morem privoščiti. S mojim novim fotičem sva se že prav prijazno spoprijateljila in navadila en na drugega, vendar glej ga zlomka, velikokrat se mi zgodi, da so baterije preveč “low”, ko hočem pofotkati kak, kako bi rekli, komično neroden prizor. Ja, pa s sestro ugotavljava, da sva nekako na neki valovni dolžini pravi obsedenki z balerinkami(letos sem jo navadila, da to udobno obuvalce pač mora imeti). Pa zna iz tega nastati kak problem? Ah ne, saj sva ženski. Ja, o ženskah bi se dalo razpravljati. No pa tudi moškh. Vendar o tem kdaj drugič. Imam prav posebno zgodbo. Pa bom res potrebovala vaše mnenje, zatotrej o tem drugic, velja?

Skratka, nov teden je pred nami. Že res, da je ponedeljek, vendar je danes eden redkih, ki pa ni tako zelo ponedeljkast.

Vir

Radio Hit je radijska postaja, ki je kot prvi komercialni radio začela delovati ravno na današnji dan, 1 aprila pred 15 leti.

Wikipedia mi je postregla z zanimivo novico in sicer, da je bilo začetno oddajanje dolgo 12 ur, nato pa so že čez leto dni razpotegnili svoje oddajanje čez cel dan. Za “sivo” eminenco tega radia bi lahko šteli Roberta Pečnika Peča, ki še danes s Špelo Močnik in Pikcem razveseljuje poslušalce v jutranjem šovu Hitova budilka. O podvigih, ki so jih že speljali in, ki jih še nameravajo, ostajajo na vrhu in orjejo ledino. Tako s Pozdravom poletju, kot z Dnevom mladih, s Sejmarjenjem, odbojko na mivki in z raznoraznimi šovi dokazujejo, da znajo. Znajo splesti stike in znajo obdržati svoje poslušalce. Radio Hit ni le par osebkov, ki skrbijo, da stvari potekajo normalno in sedijo za mikrofonom ter zabavajo poslušalce, ampak je radio nekaj več. Vsi so nek del verige, ki skrbi, da so stvari utečene, od programskih vodij, pa vse do dežurnih novinarjev. Sama nisem ne radijska spikerka, ne njihova novinarka(mogoce to kdaj postanem), ampak sem njihova občasna forumašica, ki se z veseljem kdaj pa kdaj udeleži kakšnega njihovega bowlinga ali pa kakšnega kofetkanja na njihovem “domačem vrtu” čez cesto v Agrotu.

Skratka Radio Hit, vse najboljše in najlepše!

Vir

Trenutno počutje: zmedeno, zbegano,užaljeno, prizadeto…

Včasih nos vtaknem v stvari, ki se me sploh ne tičejo(ženski firbec in intuicija, da lahko kako pomagam), včasih spet se poskušam distancirati od problemov, katerih del nisem jaz, vendar me nekako drugi utopijo v neke vrzeli, ki so količkaj posledica nekih dolgobežnih predpreteklih dogodkov, ki jih nekateri niso hoteli sproti rešiti. In sedaj sem v navzkrižju. Interesov, želja, potreb, rešitev. In ne vem kaj naj storim. Pravzaprav bi bilo najboljše, da nič, vendar sta obe strani tako samozaverovani vase, da vlečeta vsaka v svojo smer in se ne pustita premakniti niti za milimeter.

V konfliktih marsikdo izgubi razum in na račun tega počne stvari, ki jih sicer nebi. Govori stvari, ki jih sicer nebi. Skratka ni tak, kot je ponavadi. Je to resničen odraz čustev človeka ali se gre tu le igro prizadetosti? Kaj pa, ko izbruhne naval čustev? Koliko od teh je resničnih in koliko je takšnih, ki želijo le prizadeti ali užaliti?

Premislila sem. Umaknila se bom. Ker ni potrebe, da nosim v sebi balast drugih. Naj se odvije v takšni smeri, ki bo za obe strani dobra.

Vir

Vas moram povprašati po vašem počutju? Ste kaj veseli, ker se vas vsak dan dotaknejo sončni žarki? Ste veseli, da lahko kot čebulice slečete odvečne puloverčke in jakne? Ste se kaj napolnili z entuzijazmom in energijo? Jaz se kot sončnica obračam proti soncu in lovim žarke v upanju, da nikoli ne zaidejo.

Vir

Končno so se prikazali meni že tako potrebni sončni žarki na plano. Končno sem se lahko prvič v tej sezoni vsedla na kolo in zapeljala prvi krog. Končno sem lahko na sebi čutila toplino sonca. Ker je bilo vreme idealno, sem se odločila, da “skočim” še na kratek sprehod. Arboretum v Volčjem potoku je bil kot nalašč za kratko potepanje.

Viri fotografij: moje delo