Za mene, za tebe, za vse!

Štejem lepe trenutke, nedoločljive trenutke, štejem besede in dejanja, štejem dneve, noči. Štejem in štejem. Kaj štejete vi? Kaj se vam zdi resnićno pomembno in potrebno? Smo to mi vsi ali tisto kar se dogaja okrog nas? Kje in kaj smo? Smo spletli niti in jih preštevamo v koliko vezi so se povezali?

S kakšnimi seštevki pridemo do končnega rezultata? Je rezultanta plod naših misli ali naših akcij, da bi prispeli do cilja?

Vir

  • Share/Bookmark
25.04.2009 19:15 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink

Pogledam v nebo in vidim, da se oblaki že kopičijo in nakazujejo, da se bo zdaj zdaj utrgalo nebo. Štejem dežne kaplje. Ste jih tudi vi že prešteli? Kaplje so kot nekakšen odsev nas in našega življenja. Dotaknejo se nas tiste, za katere želimo, da bi bile del nas, tiste, ki pa predstavljajo nekakšen odsev grobih, slabih stvari, pa se  jih ubranimo z dežnikom.  

Stopimo iiza dežnika in zaplešimo ples v dežju. Najdite škorenjce ali palerino, poiščite dobro voljo in si narišite nasmeh na obraz. Dežne kaplje znajo pričarati pravo vzdušje in lahko se nas dotaknejo s tako nežnostjo, da bomo hoteli še. In še.

Vir

  • Share/Bookmark
23.04.2009 17:38 | Komentarji & Trackbacki (4) | Permalink

Dan kot je današnji, je prinesel neko turobo, sivino. Obrazi mnogih niso bili vedri, gubice so se jim zarisale in videti je bilo, da le bežijo sami s svojimi mislimi. Oblaki so se zbrali na nebu in samo čakamo lahko kdaj se bodo stopili v dežne kaplje.

Midva pa sva snedla sladoled. Zatopila sva se v najine misli, si narisala nasmeh na obraz in uživala v trenutkih. Ki so bili samo najini. Prepletala sva se z besedami, se smejala in se ne ozirala na to kar se je dogajalo okrog naju.Zavrtela sva se v nek ples besed in pogledov. Uzivala sva v vonju pomladi in se prepustila uzitku. Obdala sva se z omamnimi vonjavami.  Kako diši pomlad? Pomlad je mešanica sreče in radosti, pričakovanja, veselja in norosti. Pomlad je tista omama, ki te žene naprej. Polad pomeni nasmehe in iskrive poglede. Zadišalo je po zelenih poljanah, čutiti je barve. Zelene, rumene, oranžne.

Tako zelo čutim. Čutim tisto pravo energijo. Pogledam ga in vem. Vem kdo je on in kdo sem jaz. Vem kaj si želim. Vem, da je on tisto pravo. On je moja omama.

Vir

  • Share/Bookmark
20.04.2009 19:27 | Komentarji & Trackbacki (3) | Permalink

Darja, Drmagnum, Kamper, Lola Blue, Lord Wales, M&M, Majrim, Nina!, Roti, Senorita, Solinar, Sovica oka, Šuši, Vesna, Vlatka, Zdravje en lep pozdrav vam vsem, ki ste na moji blogroli in lep pozdrav vsem vidnim in nevidnim bralcem. Ponovno sem tu. Nikoli nisem pravzaprav odšla, le malo bolj v ozadju sem bila.

Se beremo in tipkamo. Kmalu.

Vir

  • Share/Bookmark
20.04.2009 16:08 | Komentarji & Trackbacki (7) | Permalink

Če lahko vsaj enemu srcu preprečim, da se ne stre, ne bom živela zaman.

Če enemu samemu življenju olajšam bol, če onemogli ptici pomagam nazaj v gnezdo,

ne bom živela zaman.

(Emily Dickinson)

Vir

  • Share/Bookmark
20.01.2009 18:06 | Komentarji & Trackbacki (6) | Permalink

Drevo, mogočno, da ga ne objameš z rokami, vzklije iz drobnega semena.

Tempelj, višji od devetih nadstropij, zraste iz prgišča ilovice.

Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne z enim samim korakom.

(Taoistična modrost)

Vir

  • Share/Bookmark
13.01.2009 20:51 | Komentarji & Trackbacki (8) | Permalink

Vsi,ki sem jih vprašala zadnje dneve kaj počnejo in s čim se ukvarjajo, ko je zunaj tako mraz, so mi odgovorili, da so ali se pa vsaj trudijo, da so na kakšni dieti. Bodisi kakšni ločevalni, bodisi “manj jej” dieti, dieti s sadjem in še kaj bi se našlo. Ker pa se sama tega nisem poslužila in, ker je kuhinja moj ljubi prostor za peko takšnih in drugačnih piškotov, bom tokrat podala recept za Linške piškote. Naj vam teknejo, če vam že januar ne ponudi nič kaj sladko okusnega.

Receptura:

- 300g moke

- 125dag sladkorja

- 1 zavitek vanilijevega sladkorja

- 150g masla

- 1 jajce

- marelična marmelada

Moko stresem v skledo. Na sredini naredim jamico in stresem sladkor, vanilijin sladkor, maslo ter jajce. Iz tega naredim gladko testo, ki naj v hladilniku počiva 30 minut. Delovno površino pomokam, razvalajm testo približno na pol centimetra debeline, ter izrežem piškote z modelom. Iz polovice le-teh na sredini izrežem še krog(obstajajo tudi modelčki, ki so že vnprej pripravljeni za takšne vrste piškotov, s krogom na sredini).

Piškote položim na peki papir ter jih pečem v pečici na 180 stopinj C približno 12-15 minut. Piškote nato ohladim in polnega namažem z marmelado, nanj pa položim piškot z luknjo v sredini.

Vir:moje, moje

  • Share/Bookmark
11.01.2009 19:44 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink

Neka turoba je okužila vse. V zraku je čutiti neko nervozo, nelagodje. Čutiti je neko neustavljivo hitrost, ki nas žene naprej in nam niti ne pusti, da bi se za trenutek ustavili, ampak navidez zgleda, kot, da vse teče po ustaljenih tirnicah. Vse je postalo neka nuja, obveza. Dokončno pospravljamo za starim, in odpiramo vrata novim pričakovanjem. Novim željam, novim mislim.

Misli na prihodnost nas nekako ves čas oblegajo, saj si želimo, da bi se situacije, dogodki, misli, tako izrečene, kot neizrečene, odvile tako, kot bi bilo najboljše. Tako za nas same, kot tudi za ljudi okrog nas. Vpeti nas želijo v nek kolut, za katerega pa je značilno, da si nas drugi želijo podrejati in iz nas narediti marionete. Lutke, igrače.

Januar je blues. Samo blues.

Vir

  • Share/Bookmark
9.01.2009 21:23 | Komentarji & Trackbacki (5) | Permalink

Dobrota in ljubezen v srcu mojem brezmejni sta,

brezdajni kakor morje;

čim več ti podarim, tem več imam,

zakaj oboje je v meni brez kraja.

(Shakespeare)

Vir

  • Share/Bookmark
7.01.2009 20:42 | Komentarji & Trackbacki (12) | Permalink

Včasih se zgodi kaj, kar ne pričakujemo. Tako iznenada. Tako hipoma. Zazdi se nam, da se čas vrti s svetlobno hitrostjo, a še vseeno s tako enakomernim tempom, ki ustreza le nam. Odvrtijo se nam vsemogoče slike, misli nam bežijo na 100 in 100 strani. Ampak še vedno smo tu. S prijetnim občutkom, ki nas preveva, ki se nas je dotaknil in za katerega želimo, da ne mine. Katera je tista stvar, za katero bi lahko rekli, da je nepričakovana, nenadna? Je to sreča, ljubezen, samo življenje?

Lahko bi rekla, da je “on” vstopil v moje življenje. Zaživel je v meni, v mojih mislih. Prepustila sem se. Prepustila sem se valovanju besed, čustev, trenutkov. Začutila sem vso tisto prelivajočo se energijo po mojem telesu, začutila sem vse tisto za kar sem mislila, da ni mogoče. Vendar je mogoče. Vse je mogoče. Z njim. “On” je postal vonj in opojnost mojih sanj.

“On” je…

Ko bi le vedel, kako močno bi ljubila…tako kot ljubim življenje, ker mi je dalo priložnost, da ga spoznam.

Vir

  • Share/Bookmark
30.12.2008 14:45 | Komentarji & Trackbacki (11) | Permalink