Živjo, dober dan, kako ste kaj? Vprašanja, ki sploh niso vprašanja. So le neki retorični povzetki nečesa, kar sploh nočemo slišati oziroma že vemo odgovor.
Sosed ima nov avto in ga vsako jutro postavi na ogled. Zakaj? Nemara zato, ker je bil star avto prekilometriran ali mogoče zato, da se postavlja pred drugimi?
Časopisi, revije in magazini. Tako polni. Novic, tračev in raznoraznih besednih fraz, za katere včasih niti ne vemo kako in od kod so prišle. Je to dejanska resnica ali le namišljena?
Vsake toliko se ugriznemo v jezik. Če ne iz golega dejstva, da bi koga prizadeli ali užalili, pa mogoče zaradi tega, ker se zavedamo, da je včasih boljše biti tiho. In včasih je boljše, da se kaj prikroji, je potem le narejeno po meri. Pa ne zato, da bi nam to kaj bolj koristilo, ampak zato, ker je včasih boljše niti speljati v drugo smer, kot pa jih konstantno vleči v napačno. Svoj “jaz” edinole mi poznamo in mi vemo kakšna je tista univerzalna resnica, ki se tiče samo nas. Sami lahko razpolagamo s tem koliko in v kakšni meri se bomo razkrili. Bi povedali vse ali le delček? In kateri je tisti del, ki bi ga lahko slišali drugi in kateri je tisti, ki bo ostal le in samo pri nas?
Včasih kaj zavijemo v celofan. Izgleda boljše. Vendar ima svojo slabost. Je prozoren. In kaj hitro lahko kaj uide iz njega. Smo pripravljeni razkriti vse ali nič? Mogoče le polovico vsega?
Mislim, da nas svet sili v celofan, zame je to maska. Če se razkrijemo potem smo ranljivi. V današnjem času, ki je tako časovno omejen, nimaš niti časa, da se lahko postaviš nazaj na noge. Če si na tleh pa te ljudje pohodijo…
30.01.2008 @ 14:41malce pa more ostati skrito, takoalitako ostane tudi, če izgleda da pokazes vse..
30.01.2008 @ 15:29ja,raki nimamo zastojn svojega oklepa
30.01.2008 @ 15:59Ne vem, če bi kar tako razgaljala dušo in razdajala misli. Samo dve osebi na svetu sta, ki me res poznata. Pred njima se ne cenzuriram. In mislim, da je to čisto dovolj.
30.01.2008 @ 20:44Včasih je manj več. Ko skriješ nekaj, lahko poveš s tem tisoč stvari.
31.01.2008 @ 01:50Nikoli ne bomo razkrili popolnoma vsega, vedno ostane kakšna “krpica”
31.01.2008 @ 11:58@snow se strinjam,mi raki imamo svoj oklep.
31.01.2008 @ 12:05Ljudje smo pač takšni.
kitsune: ja imas prav ja, ranljivosti se ne sme pokazati, saj kaj hitro pridejo udarci od zadaj
blaž: jap, mas prav ja
snow in daniyel: ja vas kar mocan oklep ščiti ja
roti: pred ljubljenimi se tudi nebi smeli cenzurirati
fittipaldi: ja res, vcasih lahko z enim samim pogledom, besedo ali dejanjem poves vec, kot bi pa povedal s 100besedami
senorita: ja res ja
31.01.2008 @ 19:30Ja, imaš prav, vsake toliko časa se moramo ugrizniti v jezik, saj pravijo, da kdor molči, devetim odgovori, ane?
31.01.2008 @ 19:47zdravje: vcasih 100 odgovori
31.01.2008 @ 20:01na mojem blogu ne pišem o osebnih stvareh, ampak o aktualnih, tisto kar me moti, kar me jezi in kar mi je ljubo… tako da je samocenzura pri meni 10%-na.
1.02.2008 @ 06:47tisti ki pa pišejo o osebnih razmišljanjih, morajo pa res malo premisliti preden izlijejo na “papir”
Cenzura je tisto, kar loči javno od zasebnega. In prav je tako!
1.02.2008 @ 10:46Nekaj mora ostati tudi za našo intimo, ne gre drugače
1.02.2008 @ 11:20tanny: pac pises o tistem kar je tebi vsec, saj tako bi moral vsak pisati in kakor te je volja pises..vsak ima nek svoj recept
pia: mhm, imas prav
čivka: ja res je
1.02.2008 @ 20:39