Cenzura je. In pika.

Živjo, dober dan, kako ste kaj? Vprašanja, ki sploh niso vprašanja. So le neki retorični povzetki nečesa, kar sploh nočemo slišati oziroma že vemo odgovor. 

Sosed ima nov avto in ga vsako jutro postavi na ogled. Zakaj? Nemara zato, ker je bil star avto prekilometriran ali mogoče zato, da se postavlja pred drugimi?

Časopisi, revije in magazini. Tako polni. Novic, tračev in raznoraznih besednih fraz, za katere včasih niti ne vemo kako in od kod so prišle. Je to dejanska resnica ali le namišljena?

Vsake toliko se ugriznemo v jezik. Če ne iz golega dejstva, da bi koga prizadeli ali užalili, pa mogoče zaradi tega, ker se zavedamo, da je včasih boljše biti tiho. In včasih je boljše, da se kaj prikroji, je potem le narejeno po meri. Pa ne zato, da bi nam to kaj bolj koristilo, ampak zato, ker je včasih boljše niti speljati v drugo smer, kot pa jih konstantno vleči v napačno. Svoj “jaz” edinole mi poznamo in mi vemo kakšna je tista univerzalna resnica, ki se tiče samo nas. Sami lahko razpolagamo s tem koliko in v kakšni meri se bomo razkrili. Bi povedali vse ali le delček? In kateri je tisti del, ki bi ga lahko slišali drugi in kateri je tisti, ki bo ostal le in samo pri nas?

 Včasih kaj zavijemo v celofan. Izgleda boljše. Vendar ima svojo slabost. Je prozoren. In kaj hitro lahko kaj uide iz njega. Smo pripravljeni razkriti vse ali nič? Mogoče le polovico vsega?

Vir