Bambooland

Eno leto je že minilo, odkar sem se odločila za prvo pisarijo na Siol blogos sferi. Sprva se mi je to zdela misija nemogoče, potem pa sem počasi začela spoznavati ta “mehanizem”. Priznam, še do danes ne znam vseh možnih tehnik in vse mogočih nastavitev, ki mi jih blog ponuja, sem se pa zato toliko bolj izurila v pisanju takšnih in drugačnih prispevkov. Kot ste opazili, je moja Blogorola kar precej dolga, to pa zato, ker vedno znova in znova odkrivam drugačne, zanimive in predvsem zabavne ljudi, ki popestrijo kakšno turobno popoldne zatorej vsi pozdravljeni, tako novi kot stari blogerji, obiskovalci, “domačini”… Hvala za vse komentarje, za vse smeške in vse zanimive debate,ki smo jih in jih bomo imeli tu pri meni, ali tam, pri vas!

Vse najboljše Bambooland! 

Vir

Uspeh bomo dosegli le, če si bomo vsak dan naložili le tisto breme,

ki je namenjeno za tisti dan.

Tovor bo pretežak, če bomo danes nosili še včerajšnje breme in mu

dodali tudi jutrišnje, še preden bi si ga morali naložiti.

(Newton)

Vir

Vsi živimo pod istim nebom, pa nimamo istega horizonta!

(Adenauer)

Vir

Dolgo časa ni bilo glasu od mene. Da bi razlagala celotno zgodbo, bi verjetno potrebovala kar kakšno popoldne,na kratko pa vas bom samo spomnila na “tisti moj skok”. Se vedno nekako vidim, gledam, opazujem “posledice” mojega dejanja. Moram reči, da so se  zadeve resnično obrnile v pravo smer, nekatere pa v tej smeri še gredo. Navsezadnje se vse ne more zgoditi čez noč, ampak morajo stvari “odležati” svoj čas oziroma času moramo pustiti svoj čas. Zdaj res vidim kako veliko poguma človek potrebuje, da naredi tak korak. In kako veliko truda in premišljevanja je bilo v to zadevo vloženega. Nekateri mogoče veste za kaj se je pravzaprav šlo, spet drugi se boste morda našli.

Skratka, moja blogrola, v prihodnjih dneh se vam bom “oddolžila” za moje zamujanje. Zdaj bom bolj pogosta, tako bralka kot “pisalka”. Bodite pridni in uživajte prelepe dneve,ki so in še prihajajo v naše loge.

Vir

Po tem , tem, tem, tem in tem sem dokončno spoznala, da sem storila prav. Da sem storila skok, je bila najboljša odločitev. Počutim se lažjo, boljšo in presenetljivo srečno. Skok je bil tako dolg, tako poln mešanih občutkov. Saj sem padla na tla in bila tam nekaj časa, toda sedaj se vzpenjam. Saj so še nekateri, ki bi me radi vrnili nazaj v prvotno stanje, vendar se ne pustim. Grem dalje, v prihodnost, z roko v roki z mojimi, ki so mi stali ob strani in me bodrili, ko je bilo težko.

Jokala sem, se smejala, se čudila mešanim občutkom, ki so me prevevali, vendar sem sedaj tako odločena kot še nikoli. Ne pustim se več. Bila je izkušnja, ki je ne bom pozabila, bila pa je tudi šola za življenje. Bila je modrost, ki si jo bom zapomnila in bila je bolečina, ki mi je bila prizadejana. Spoznala sem, da je okrog mene toliko žarkov, ki me grejejo s svojo energijo. Oni bodo za večno v mojem srcu.

In skrivnost? Zaupajte vase, naredite nekaj za sebe! Skočite, proti nebu, proti soncu, proti tistemu kar si želite. Iztegnite roke in videli boste, da lahko dosežete prav vse kar ste si zastavili.

Vir

Clara pacta, boni amici! ( Čisti računi, dobri prijatelji)

(Latinski)

Vir

Ta teden opažam, da so moje prehranjevalne navade bolj stvar okusa kot pa resničnosti. Jem najverjetneje tako kot kaka miška, pa imam še vseeno veliko energije. Saj niti sama ne vem, kaj me tako pokonci drži. Od prejšnjega tedna, ko sem vam omenila, da mi kronično primanjukje spanca, sem ta teden kot sova. Spim približno 4 ure in zjutraj sem prava energijska bomba. Totalen zasuk, vam pravim. Upam le, da bo to trajalo vse do junija, ko bom dala še zadnje izpite čez. Potem pa bom lahko spala kot polh. Ali pa medved. No medvedka. Ker ne smrčim.

In danes sem, kljub depresivnem vremenu kot rož’ca. Pa kaj mi je? Včasih sem ob takem vremenu še sama sebi v nadlego, danes pa se počutim kot otrok, ki je dobil v roke liziko. Ali čokolado. Ja, čokolado bi. S tavelikimi lešniki.

Kako pa se imate vi? 

Vir

Včasih sem v nekaj popolnoma prepričana. Včasih ne vem. Včasih izbiram. Včasih vem.

Koliko dejavnikov lahko vpliva na človeka, da si premisli glede določene stvari? Kaj nam tako zelo omaje naše lastno prepričanje? Lastna nejevera ali boljši argumenti? V katero smer se obrniti, če smo v dvomih? In kje najdemo pravi odgovor? Je pravi tisti, ki nam ga narekuje naše srce, ali je to tisti, ki je v naših glavah, bolj razumski, bolj dorečen?

Nek nedoločljiv trenutek se dogaja. In iščem rešitev.

Vir